Kratka zgodba za razmislek

V začaranem kraljestvu, kamor ljudje ne morejo, vendar po njem ves čas hodijo, ne da bi se tega zavedali, v tem čarobnem kraljestvu, kjer neotipljive stvari dobijo obliko, je bil nekoč čudovit ribnik. V tem jezercu kristalno čudovite vode so plavale ribe vseh mogočih barv in v njem so se venomer lesketali vsi odtenki zelene.

Nekoč sta se k temu čarobnemu, prosojnemu ribniku skupaj prišli okopat žalost in jeza, ki sta si delali družbo. Obe sta se slekli in goli stopili v vodo. Jeza se je hlastno (kakršna je jeza vedno) in z občutkom nuje – ne da bi vedela, zakaj – hitro okopala in še hitreje prišla iz vode. Toda jeza je slepa ali pa vsaj ne razloči jasno resničnosti, in tako si je, gola in v naglici, nadela prva oblačila, ki jih je našla. Naneslo pa je, da ta oblačila niso bila njena, pač pa so pripadala žalosti. In jeza, oblečena v žalost, je odšla.

Počasi, umirjeno in kot vedno brezvoljno se je žalost okopala in brez naglice (ali bolje rečeno, ne da bi se zavedala minevanja časa) prišla iz vode. Na bregu je ugotovila, da njenih oblačil ni več. Če žalost česa ne mara, je to, da se razgali, zato si je nadela edina oblačila, ki jih je našla na bregu ribnika, oblačila jeze.

Pravijo, da odtlej človek pogosto sreča z jezo – slepo, okrutno, strašno in divjo -, toda če ne hiti in dobro pogleda, ugotovi, da je to le PREOBLEKA in da je ZA MASKO JEZE V RESNICI VEDNO SKRITA ŽALOST.

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja