I. Hodim po pločniku ob cesti.
Sredi pločnika zeva globoka luknja.
Padem vanjo.
Počutim se izgubljena… obupana sem.
To ni moja krivda.
Cela večnost mine, preden se izkopljem iz luknje.
II. Hodim po pločniku ob isti cesti.
Sredi pločnika zeva globoka luknja.
Pretvarjam se, da luknje ne vidim.
Še enkrat padem vanjo.
Ne morem verjeti, da sem zopet v istem zosu.
Ampak to ni moja krivda.
Spet dolgo rabim, da se izkopljem iz luknje.
III. Hodim po pločniku ob isti cesti.
Sredi pločnika zeva globoka luknja.
Vidim, da je tam.
Kljub temu padem vanjo… to mi je pač v navadi.
Moje oči so odprte.
Vem, kje sem.
Sama sem si kriva.
Takoj splezam iz luknje.
IV. Hodim po pločniku ob isti cesti.
Sredi pločnika zeva globoka luknja.
Grem okoli nje.
V. Uberem pot po drugi cesti.