Pisanje vedno bolj razodeva tistega, ki piše, kot pa bi pisec to lahko nadziral. In prav to, je poseben čas pisanja. Sam akt pisanja nam razkriva ideje in stališča onkraj napisanih besed, pomaga popredalčkati stvari in omogoča, povedati oziroma izraziti, kar čutimo. Teme znotraj strukturiranega terapevtskega pisanja segajo od nežnih uvodnih tem, katerih namen je spodbuditi ranljivega udeleženca, da ga pisna naloga ne prevzame, do bolj »tveganega« pisanja, kjer je namen iti globje in poiskati začetek določenega neprijetnega občutka. Zapisovanje naših občutkov in odzivov je močan način sproščanja čustev in raziskovanja 'skritih' občutkov. Na splošno velja, da se bo pojavil prevladujoč občutek ne glede na naravo pisanja ali uporabljene spodbude. Torej, tudi v najbolj ne obremenjujočih spodbudah k pisanju kot npr. »Danes ta prostor občutim ...«, lahko nekdo napiše, da se v sobi počuti hladno in neprijazno, drugi bo napisal, da se počuti varno in spodbudno.

Težave lahko izhajajo iz vzorcev, ki smo jih ponotranjili v obdobju svoje primarne in sekundarne socializacije, lahko pa tudi iz nerazrešenih travm, ki nam utegnejo onemogočati skladno in ustvarjalno delovanje. S pisanjem lahko vse to vsaj delno ozavestimo in tako začnemo odstranjevati vzroke težav ter do njih zavzamemo primerno distanco. To se seveda ne zgodi čez noč in pisanje ne more biti nadomestek za psihoterapijo, če jo potrebujemo. Pisanje je le priročen pripomoček pri samozdravljenju in osebnostni rasti in eden od načinov, da izrazimo potlačena čustva ter si na ta način pomagamo pri spreminjanju vzorcev, ki nam grenijo življenje. »Nič ne naredim prav, nisem dovolj dober/dobra, ne zaslužim si ljubezni …«, so vzorci, ki jih vsi zelo dobro poznamo, izvirajo pa iz izkušenj najzgodnejšega otroštva – iz časa primarne socializacije. Spreminjanje primarnih vzorcev je dolgotrajen in pogosto boleč proces, zato moramo biti do sebe prizanesljivi, potrpežljivi in razumevajoči. Vzpostaviti moramo ljubeč stik s svojim notranjim otrokom in tako uskladiti svoj notranji svet. Da bi to dosegli, potrebujemo veliko volje in vztrajnosti, predvsem pa vero in ljubezen do samega sebe. Pisanje je še en način, kako svoje najgloblje občutke pisno izrazimo (olajšanje) in ob ponovnem branju spoznavamo in sprejemamo sami sebe (distanca).

Renata Ažman je v enem izmed svojih intervjujev povedala, da ob pisanju lahko ozavestimo vzorce in travme iz preteklosti ter zavzamemo primerno distanco do njih. Ker pa je spreminjanje le teh dolgotrajen proces, moramo biti do sebe prizanesljivi, sočutni in potrpežljivi. Pisanje je znanje, ki je v nas že od malih nog in ni razloga, da ga ne bi izkoristili.

Pisanje je praktično, saj se ga lahko lotimo kjerkoli in kadarkoli. Za pisanje si je treba vzeti čas in poiskati miren prostor, zaradi čustev, ki jih pisanje lahko prebudi pa je dobro, da imamo po samem pisanju čas za umiritev. Ko se lotimo pisanja, moramo pustiti toku zavesti, da nas vodi in se ne obremenjevati s tem, kaj bomo napisali in kako.

Na delavnicah pisanja boste iskali tiste načine pisanja, ki vas lahko vodijo k bolj pozitivni samopodobi, k večjemu samozaupanju in k večji stopnji zaupanja v lastne sposobnosti. Čeprav jamstva za uspešnost delavnice ni, pa sem prepričana, da bo na njej vsak dobil priložnost, da se prek pisanja spoprime tudi s svojimi težavami in prepozna nekatere vzorce, ki mu onemogočajo, da bi svoje življenje bolj polno živel. Glavni namen delavnice je, da posameznika uvede v pisanje kot način samo-zdravljenja in osebnostne rasti.