Ženski krogi so nujno potrebni, da lahko ženske predajmo znanja druga drugi, smo si v oporo, se poslušamo, podpiramo, dajemo varen prostor za vsa čustva in občutke. Če še niste ugotovile, živimo zadnja tisočletja v vedno bolj patriarhalnem svetu, ki uničuje vse, kar je ženskega. Patriarhat spodbuja tekmovalnost, nevoščljivost, produktivnost, gonjo za vedno večjim dobičkom in izkoriščanje »naravnih virov«. Vse to so rane, ki jih vse ženske še kako čutimo. Tisočletja so nas upogibali in tudi upognili, da smo rekle JA, ker druge opcije ni bilo; bile smo preganjane in utišane. Čas je, da ozavestimo rane, ki so od naših prednic, kolektivne rane, tiste, ki so naše (največkrat iz otroštva) in tudi tiste, ki niso naše (a jih prevzemamo nase, ne, da bi vedele). Patriarhat oz. moško vladanje pri ženskah ceni in spodbuja dve »vrlini«: fizično lepoto večne mladosti (ki pa na žalost ne izvira iz OBČUTKA lastne vrednosti, in je tako rekoč prazna) ter ubogljivost, prilagodljivost, razdajanje, biti vedno na voljo … In ženskam, odrezanim od zdrave Ženske energije, se potem zgodi dvoje: ali se razdajajo do onemoglosti in izgorelosti ali pa se zaradi takšnih in drugačnih ran popolnoma izolirajo, zaprejo svoje srce in postanejo na takšen ali drugačen način nedostopne (dvignejo obrambne zidove in nikogar ne pustijo blizu). Oboje pomeni, da smo odrezane od svoje avtentične narave. Mnogokrat sploh ne vemo, kdo smo, kaj želimo, česa ne želimo, predvsem pa kje je meja – zato, ker smo odrezane od ČUTENJA. In potem verjamemo moškemu svetu (po katerem na žalost deluje tudi ogromno žensk), da smo nore, neuravnovešene, celo neodgovorne, skratka da nismo dovolj dobre na nobenem področju. Zatem pa silovito udarita v nas vsa naučena krivda in sram.