Vsaka izkušnja je priložnost za osebnostno rast. Najglobljo modrost človek navadno pridobi šele, ko ga življenje “obdaruje” z najhujšimi preizkušnjami. Številne ljudi je strah premišljevati o koncu, čeprav vsi vemo, da je na tem svetu vse minljivo.
Medicinska sestra Bronnie Ware je delala z bolniki v terminalni fazi. Z njimi se je pogovarjala o ŽIVLJENJU. Povedali so ji kaj najbolj obžalujejo, ko vedo, da je njihov čas v fizičnem telesu omejen. Tisto najpogostejše obžalovanje me je prav presunilo.
Koliko sem zvesta sama sebi? Vsak dan bolj, ker se vsak dan bolj spoznavam. Ker meditiram. In ker se pogovarjam s seboj, s svojo dušo. Ker odtapkam, kar je zrelega, da gre. Ker sem odpustila tistim, ki so me prizadeli; zato, da lahko jaz mirno živim in ne zato, ker bi bilo njihovo ravnanje opravičljivo. Svet je lep – sploh, ko si v vsakemu, ki pride na tvojo pot, dovoliš videti svoj odsev, bodisi tisti dober delček sebe ali pa tisti slab – kot opomnik, da je vedno čas, da se spremeniš.
5 najpogostejših obžalovanj pa je:
Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge.
To umirajoči največkrat obžalujejo, pravi Bronnie. Kajti, ko se ljudje zavedo, da je konec njihovega življenja že povsem blizu, so zmožni neverjetno trezno razmišljati o svoji preteklosti in takrat spoznajo, koliko njihovih sanj in želja je ostalo neizpolnjenih. Velika večina ni uspela izpolniti niti polovice svojih sanj. Njihovo življenje se je tako izteklo ob zavedanju, da za to lahko krivijo le svojo lastno izbiro ter odločitve, ki so jih sprejeli ali pa jih niso sprejeli sami. Zato je nadvse pomembno, da si na naši življenjski poti prizadevamo uresničniti kar čim več svojih sanj. V trenutku, ko človeka zapusti zdravje, je že prepozno. Zdravje je namreč tisto, ki nam prinaša svobodo, katere prave vrednosti pa se zavemo šele, ko jo izgubimo.
Želim si, da ne bi toliko delal.
To je bilo skupno vsem moških pacientom, ki jih je Bronnie negovala. Obžalovali so, da so zamudili velik del otroštva svojih otrok ter družbe svojega partnerja. Tudi ženske so izrazile podobno obžalovanje; zlasti tiste mlajše, iz generacij, ko se po pomenu za služenje kruha vse bolj izenačujejo s predstavniki močnejšega spola. Bronnie meni, da bi s poenostavljenjem svojega življenjskega sloga ter sprejemanjem zavestnejših odločitev tekom življenja ugotovili, da lahko lagodno živimo tudi s precej manjšim dohodkom. S tem bi v svojem življenju ustvarili več prostega časa, posledično pa bi bilo življenje srečnejše ter privlačnejše za nove priložnosti.
Želim si, da bi upal izraziti svoja čustva.
Številni so tlačili svoja čustva, da bi se izognili konfliktom z drugimi. Veliko jih je zato trpelo zaradi bolezni, povezanih z zagrenjenostjo, zamere pa so nosili s seboj vse do smrtne postelje. Zadovoljili so se s povprečnim življenjem ter nikoli niso popolnoma razvili potencialov, ki so se skrivali v njih. Bronnie pojasnjuje, da reakcij drugih ne moremo nadzorovati. Kljub temu pa moramo biti iskreni. Morda bodo ljudje najprej na iskrenost odreagirali negativno, vendar lahko le ta naše odnose dvigne na povsem novo in bolj zdravo raven.
Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji.
Pogosto se ljudje na smrtni postelji zavedo tudi, da niso znali v polni meri ceniti svojih starih prijateljev. Bronnie jim jih je včasih pomagala izsledili, a vedno to ni bilo mogoče. Veliko ljudi namreč postane ujetih v svoja lastna življenja, ob tem pa pustijo, da spomini na zlata leta prijateljstva zbledijo. Med umirajočimi je opazila ogromno obžalovanj, da prijateljstvom niso namenili časa in pozornosti, ki so si ju zaslužili. Prijatelje namreč šele zares pogrešimo, ko nas življenje zapušča, meni Bronnie.
Ni nenavadno, da v časih, ki jih obvladujeta stres in hiter tempo, nimamo časa za prijatelje ter tako prijateljstvom pustimo, da nam uidejo. Vendar ob soočenju s smrtjo fizične podrobnosti življenja postanejo nepomembne, denar in status pa izgubita osrednjo vlogo v našem življenju. Kar nam v takšnih trenutkih postane najpomembnejše, je pozornost oseb, ki jih imamo radi. Vse, kar nam ostane v zadnjih tednih, pa sta ljubezen in odnosi s soljudmi.
Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši.
Presenetljivo je tudi ta stavek eden izmed tistih, ki jih ljudje v zadnjih dneh ali tednih življenja najpogosteje izrečejo. Številni se do konca ne zavedajo, da je biti srečen stvar izbire. Namesto tega vse preveč pogosto obstanemo v ustaljenih vzorcih, okvirih in navadah, uživamo v udobju domačnosti fizičnih stvari in občutkov, ki so nam poznani. Strah nas je sprememb, zato se pretvarjamo – tako sebi kot drugim –, da smo zadovoljni, čeprav si obenem globoko v sebi želimo, da bi se lahko znova od srca nasmejali ter da bi si dopustili, da nas ponovno prevzame otroška igrivost.
Zadnja stvar, o kateri na smrtni postelji razmišljamo je, kaj o nas menijo drugi. Namesto tega se lahko v nas pojavi želja, da bi se lahko že davno, preden je smrt postala tako jasna in neizbežna, preprosto smejali, navaja Bronnie.
“Bodite pozorni na občutke, kajti obstaja neprekinjena vez med vašimi občutki in vašim nevidnim svetom.”
– Neville Goddard