Posts in category: prispevki

Čeprav o travmi govorimo manj pogosto kot o stresu, se bomo z njo verjetno srečali vsaj enkrat v življenju.

Med travme z velikim T med drugim štejemo spolni napad, nasilen napad na osebo, situacijo, v kateri se znajdemo kot talec, vojaški spopad, teroristični napad, mučenje, naravno ali ekološko katastrofo, hudo prometno nezgodo in težko bolezen – pravzaprav katero koli življenjsko nevarno situacijo. Pri otrocih je to lahko tudi neprimerna spolna izkušnja brez nasilja. S temi travmami se zlasti na zahodu srečujemo vsak dan. Vendar poznamo tudi travme z malim t: to so tisti dogodki, e posebej iz otroštva, ki omajejo naš občutek varnosti. Še posebej travmatični so, če se zgodijo nepričakovano, če nanje nismo pripravljeni, če nimamo moči, da bi jih preprečili, če se ponavljajo ali če je nekdo okruten do nas. Nenadna smrt bližnjega, avtomobilska nezgoda, padec, športna poškodba, operacija (še posebej v zgodnjih letih), razdor pomembnega odnosa ali odkritje nevarne bolezni tudi lahko uvrstimo med travme z malim t.

Kot smo že rekli, so manjše travme posebej škodljive, če se zgodijo v prvih šestih letih življenja, ker smo v tem obdobju v hipnogogičnem, nezavednem stanju zavesti. Travmo lahko povzročijo še nestabilno ali nevarno okolje, huda bolezen, medicinski postopki, ločitev od staršev, telesna, čustvena, verbalna ali spolna zloraba, nasilje v družini, vrstniško nasilje in zanemarjanje.

Ko naši čuti zaznajo nevarnost, pošljejo sporočilo v talamus. To je gruča celic globoko v možganih, ki deluje kot preklopna postaja za sporočila med možgani in telesom. Talamus pošlje informacije v različna področja možganov, tudi v amigdalo, skupek živčnih celic, ki predeluje spomine in čustvene odzive in ki informaciji doda čustven pomen. Ta informacija se pošlje v hipokampus, ki je središče za obdelavo zavednega spomina. Hipokampus oblikuje zavestno strukturo za informacijo o grožnji. Potem informacija potuje v orbitofrontalni korteks, ki presodi resnost grožnje in ustrezno omili ali okrepi preživetveno vedenje. Če orbitofrontalni korteks ugotovi, da gre za grožnjo, aktivira hipotalamus, ki sproži stresno os – posledica je zvišana raven adrenalina in kortizola. Če smo doživeli travmo, bomo vsako novo grožnjo zaznali popačeno in stresna os se bo sprožala spet in spet. Posledično nam bo zdravje opešalo, saj se bo tako kot pri stresu vrednost kortizola trajno zvišala, vrednost DHEA (ali dehidroepiandrosteron je še precej neraziskan hormon, ki vpliva na imunski sistem, energijo in kakovost spanca ter ublaži sindrom kronične utrujenosti, pomaga tudi preprečevati srčna obolenja, osteoporozo, raka prostate pri moških in raka dojke) pri ženskah pa znižala.

Kadar ste trdnega zdravja, energija prosto teče po meridianih telesa. Travma in stres v številnih pojavnih oblikah ustvarjata blokade energijskega sistema. Če se energija ne pretaka pravilno, ne doseže vitalnih organov in jih ne krepi, zato je slabo počutje oziroma bolezen neizbežna.

Neprimerni čustveni odzivi izvirajo iz sprožilcev v podzavesti, ki so povezani z življenjskimi izkušnjami. Kadar se vam nekaj zgodi in se odzovete na določen način, je to posledica sprožilcev oziroma spomina na nekaj podobnega. Zato se v dani situaciji vsak odzove drugače, saj imamo različne življenjske izkušnje, ki so nam ustvarile različne sprožilce. Zanimivo je to, da podzavest ne more razločiti, ali gre za dogodek v sedanjosti ali preteklosti. Kemičn odziv je v obeh primerih enak. V majhnem merilu se to dogaja vsak dan. Ali zlezete vase ali zardite, kadar se spomnite na dogodek, ob katerem ste bili v zadregi? Tako um vpliva na telo, odziv pa tudi kaže, da telo čuti zadrego, kot da dogodek poteka prav zdaj.

S tehniko EFT oziroma tapkanjem lahko prikličete v misli negativna čustva, telesne težave, miselne vzorce in/ali vedenje ter jih razrešite. EFT vas ne oropa naravnih odzivov na življenjske odzive, odpravi pa nezdrave odzive. Če je umrl nekdo bližnji, vam denimo ne bo odvzela naravnega žalovanja, odstranila pa bo nezdravo odzivanje, kot je oklepanje bolečine, ker se nočete posloviti od tega človeka.

V rokah usposobljenega in izkušenega izvajalca je EFT lahko uspešna celo v 95 % primerov.

Povzeto iz knjige Tapkaj in spremeni matrico, Karl Dawson in Sasha Allenby.

I. Hodim po pločniku ob cesti.
Sredi pločnika zeva globoka luknja.
Padem vanjo.
Počutim se izgubljena… obupana sem.
To ni moja krivda.
Cela večnost mine, preden se izkopljem iz luknje.

II. Hodim po pločniku ob isti cesti.
Sredi pločnika zeva globoka luknja.
Pretvarjam se, da luknje ne vidim.
Še enkrat padem vanjo.
Ne morem verjeti, da sem zopet v istem zosu.
Ampak to ni moja krivda.
Spet dolgo rabim, da se izkopljem iz luknje.

III. Hodim po pločniku ob isti cesti.
Sredi pločnika zeva globoka luknja.
Vidim, da je tam.
Kljub temu padem vanjo… to mi je pač v navadi.
Moje oči so odprte.
Vem, kje sem.
Sama sem si kriva.
Takoj splezam iz luknje.

IV. Hodim po pločniku ob isti cesti.
Sredi pločnika zeva globoka luknja.
Grem okoli nje.

V. Uberem pot po drugi cesti.

Vsaka izkušnja je priložnost za osebnostno rast. Najglobljo modrost človek navadno pridobi šele, ko ga življenje “obdaruje” z najhujšimi preizkušnjami. Številne ljudi je strah premišljevati o koncu, čeprav vsi vemo, da je na tem svetu vse minljivo.

Medicinska sestra Bronnie Ware je delala z bolniki v terminalni fazi. Z njimi se je pogovarjala o ŽIVLJENJU. Povedali so ji kaj najbolj obžalujejo, ko vedo, da je njihov čas v fizičnem telesu omejen. Tisto najpogostejše obžalovanje me je prav presunilo.

Koliko sem zvesta sama sebi? Vsak dan bolj, ker se vsak dan bolj spoznavam. Ker meditiram. In ker se pogovarjam s seboj, s svojo dušo. Ker odtapkam, kar je zrelega, da gre. Ker sem odpustila tistim, ki so me prizadeli; zato, da lahko jaz mirno živim in ne zato, ker bi bilo njihovo ravnanje opravičljivo. Svet je lep – sploh, ko si v vsakemu, ki pride na tvojo pot, dovoliš videti svoj odsev, bodisi tisti dober delček sebe ali pa tisti slab – kot opomnik, da je vedno čas, da se spremeniš.

5 najpogostejših obžalovanj pa je:

Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge.

To umirajoči največkrat obžalujejo, pravi Bronnie. Kajti, ko se ljudje zavedo, da je konec njihovega življenja že povsem blizu, so zmožni neverjetno trezno razmišljati o svoji preteklosti in takrat spoznajo, koliko njihovih sanj in želja je ostalo neizpolnjenih. Velika večina ni uspela izpolniti niti polovice svojih sanj. Njihovo življenje se je tako izteklo ob zavedanju, da za to lahko krivijo le svojo lastno izbiro ter odločitve, ki so jih sprejeli ali pa jih niso sprejeli sami. Zato je nadvse pomembno, da si na naši življenjski poti prizadevamo uresničniti kar čim več svojih sanj. V trenutku, ko človeka zapusti zdravje, je že prepozno. Zdravje je namreč tisto, ki nam prinaša svobodo, katere prave vrednosti pa se zavemo šele, ko jo izgubimo.

Želim si, da ne bi toliko delal.

To je bilo skupno vsem moških pacientom, ki jih je Bronnie negovala. Obžalovali so, da so zamudili velik del otroštva svojih otrok ter družbe svojega partnerja. Tudi ženske so izrazile podobno obžalovanje; zlasti tiste mlajše, iz generacij, ko se po pomenu za služenje kruha vse bolj izenačujejo s predstavniki močnejšega spola. Bronnie meni, da bi s poenostavljenjem svojega življenjskega sloga ter sprejemanjem zavestnejših odločitev tekom življenja ugotovili, da lahko lagodno živimo tudi s precej manjšim dohodkom. S tem bi v svojem življenju ustvarili več prostega časa, posledično pa bi bilo življenje srečnejše ter privlačnejše za nove priložnosti.

Želim si, da bi upal izraziti svoja čustva.

Številni so tlačili svoja čustva, da bi se izognili konfliktom z drugimi. Veliko jih je zato trpelo zaradi bolezni, povezanih z zagrenjenostjo, zamere pa so nosili s seboj vse do smrtne postelje. Zadovoljili so se s povprečnim življenjem ter nikoli niso popolnoma razvili potencialov, ki so se skrivali v njih. Bronnie pojasnjuje, da reakcij drugih ne moremo nadzorovati. Kljub temu pa moramo biti iskreni. Morda bodo ljudje najprej na iskrenost odreagirali negativno, vendar lahko le ta naše odnose dvigne na povsem novo in bolj zdravo raven.

Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji.

Pogosto se ljudje na smrtni postelji zavedo tudi, da niso znali v polni meri ceniti svojih starih prijateljev. Bronnie jim jih je včasih pomagala izsledili, a vedno to ni bilo mogoče. Veliko ljudi namreč postane ujetih v svoja lastna življenja, ob tem pa pustijo, da spomini na zlata leta prijateljstva zbledijo. Med umirajočimi je opazila ogromno obžalovanj, da prijateljstvom niso namenili časa in pozornosti, ki so si ju zaslužili. Prijatelje namreč šele zares pogrešimo, ko nas življenje zapušča, meni Bronnie.

Ni nenavadno, da v časih, ki jih obvladujeta stres in hiter tempo, nimamo časa za prijatelje ter tako prijateljstvom pustimo, da nam uidejo. Vendar ob soočenju s smrtjo fizične podrobnosti življenja postanejo nepomembne, denar in status pa izgubita osrednjo vlogo v našem življenju. Kar nam v takšnih trenutkih postane najpomembnejše, je pozornost oseb, ki jih imamo radi. Vse, kar nam ostane v zadnjih tednih, pa sta ljubezen in odnosi s soljudmi.

Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši.

Presenetljivo je tudi ta stavek eden izmed tistih, ki jih ljudje v zadnjih dneh ali tednih življenja najpogosteje izrečejo. Številni se do konca ne zavedajo, da je biti srečen stvar izbire. Namesto tega vse preveč pogosto obstanemo v ustaljenih vzorcih, okvirih in navadah, uživamo v udobju domačnosti fizičnih stvari in občutkov, ki so nam poznani. Strah nas je sprememb, zato se pretvarjamo – tako sebi kot drugim –, da smo zadovoljni, čeprav si obenem globoko v sebi želimo, da bi se lahko znova od srca nasmejali ter da bi si dopustili, da nas ponovno prevzame otroška igrivost.

Zadnja stvar, o kateri na smrtni postelji razmišljamo je, kaj o nas menijo drugi. Namesto tega se lahko v nas pojavi želja, da bi se lahko že davno, preden je smrt postala tako jasna in neizbežna, preprosto smejali, navaja Bronnie.

“Bodite pozorni na občutke, kajti obstaja neprekinjena vez med vašimi občutki in vašim nevidnim svetom.”
– Neville Goddard

Z ozaveščanjem delov sebe, ki smo jih nekoč v okviru strategije preživetja potlačili in jih vse odtlej skrbno varujemo za zidovi najrazličnejših obrambnih mehanizmov, se postopoma vračamo k svojemu celovitemu in avtentičnemu Sebstvu, v katerem se skrivajo vsi naši potenciali, osebna moč in občutki izpolnjenosti.

Gre samo za to, da si DOVOLIMO ZAČUTITI stisko, bolečino, jezo, žalost ali zamere v vsej njihovi intenzivnosti, brezpogojno sprejmemo tovrstna čustva kot enega izmed aspektov sebe brez kakršnihkoli sodb in jih enostavno spustimo skozi sebe kakor reko, ki teče skozi dolino.

ČUTENJE JE NAMREČ NEKAJ NAJBOLJ PRVINSKEGA IN ČLOVEŠKEGA, vendar pa so nas tisočletja “prepovedi čustvovanja” v veliki meri odrezala od tega ključnega dela človekovega načina biti in nas zaradi tega na veliko nivojih dobesedno pohabila.

Nekoč, ko še ni bilo časa, je živela mala dušica, ki je rekla Bogu: »Jaz vem, kdo sem!«

Bog je odgovoril: »Čudovito! Kdo pa si?«

Mala duša je zaklicala: »Jaz sem luč!«

»Res je, ti si luč,«se je široko nasmehnil in ji pritrdil Bog.

Mala duša je bila nesrečna, odkrila je ravno to, kar želijo odkriti vse duše v nebeškem kraljestvu. »Hej,« je dejala, »to je čudovito.«

Kmalu pa vedeti kdo je, ni bilo dovolj. V notranjosti je začutila nemir in hotela je postati, kdor je bila. Spet je odšla k Bogu (kar sploh ni slaba ideja za vse duše, ki bi rade postale, kar so) in rekla: »Pozdravljen Bog. Ali bi zdaj, ko vem, kdo sem, bilo prav, da to tudi sem?«

»Hočeš reči, da bi rada postala to, kar že zdavnaj si?« je vprašal Bog.

»No ja,« je rekla mala duša, »eno je vedeti, kdo sem, drugo pa to v resnici biti. Rada bi občutila, kako je biti luč.«

»Ampak ti si vendar že luč,« je ponovil Bog in se ponovno nasmehnil.

»Ja, ampak jaz bi rada vedela, kako se občuti biti luč,« je zajokala mala duša.

»No ja,« se je nasmehnil Bog, » to bi si že lahko mislil. Ti si bila vedno pustolovska.« Bog se je zresnil. »Tu je še nekaj …«

»Kaj pa?« je vprašala mala duša.

»No, nič drugega ne obstaja kot luč. Veš, nič drugega nisem ustvaril kot to, kar si. Zato zate ni tako preprosto izkusiti, kar si, če ni ničesar, kar ne bi bila.«

»Kako? » je zbegano vprašala mala duša.

»Predstavljaj si to tako,« je dejal Bog, »ti si kot sijaj sveče na soncu. Poleg tebe je še milijone sveč, ki skupaj s tabo tvorijo sonce. Toda sonce brez tebe ne bi bilo sonce. Ne bi bilo sonce brez katerekoli od teh sveč, ker ne bi moglo tako svetlo sijati. Kako boš torej spoznala sebe kot luč, če si povsod obdana z lučjo, to je torej vprašanje.«

»No ja, ti si Bog, pa si kaj domisli,« je predrzno rekla mala duša.

»Prav imaš,« se je spet nasmehnil Bog. »Sem se že spomnil. Ker ne moreš videti svoje luči, ko si obdana z lučjo, te bomo ogrnili s temo.«

»Kaj pa je tema?« je vprašala mala duša.

Bog je odgovoril: «Tema je to, kar ti nisi.«

»Ali me bo teme strah?« je zaklicala mala duša.

»Samo, če boš tako izbrala. V resnici ni ničesar, česar bi se morali bati, razen če se sama odločiš, da je. Veš, strah si le sami izmislimo,« je odgovoril Bog.

»O,« je pokimala mala duša in se že bolje počutila.

»Da bi nekaj sploh izkusili, se mora pojaviti ravno nasprotje tega,« ji je razložil Bog. »To je veliko darilo,« je dejal, »kajti brez tega ne bi nikoli zvedeli, kako nekaj v resnici je. Ne bi poznala toplote brez mraza, zgoraj ne brez spodaj, hitrega ne brez počasnega. Spoznali ne bi levice brez desnice, tukaj ne brez tam, zdaj ne brez takrat. In ko boš obdana s temo, ne stiskaj pesti, ne dvigaj glasu in ne preklinjaj teme. Bodi raje luč v temi, kot da se nanjo jeziš. Tako boš vedela, kdo v resnici si in tudi vsi ostali bodo vedeli. Dopusti svoji luči svetiti tako močno, da bodo vsi spoznali, da si nekaj posebnega.«

»Hočeš reči, da je v redu, če drugi vidijo, da sem nekaj posebnega?« je vprašala mala duša.

»Gotovo,« se je zasmejal Bog, »zelo v redu je! Vendar zapomni si – biti nekaj posebnega ne pomeni biti boljši. Vsak je nekaj posebnega, vsak na svoj način. Že veliko pa jih je na to pozabilo. Šele ko bodo videli, da je v redu biti nekaj posebnega zate, bodo spoznali, da je to tudi zanje v redu.«

»Juhu,« je zaplesala mala duša, se smejala in poskakovala od veselja. »Lahko sem torej tako posebna, kakor hočem!«

»Da in lahko začneš takoj zdaj,« je zaplesal z malo dušo Bog in se tudi on smejal in poskakoval od veselja.

»Kateri del posebnega bi rada bila?«

»Kateri del posebnega?« je ponovila mala duša. »Tega ne razumem.«

»No,« je pojasnil Bog, »biti luč je nekaj posebnega in posebno je sestavljeno iz veliko različnih delov. Nekaj posebnega je biti prijazen. Nekaj posebnega je biti nežen. Nekaj posebnega je biti iznajdljiv. Nekaj posebnega je biti potrpežljiv. Se lahko spomniš še česa drugega, s čimer bi bila nekaj posebnega?«

Mala duša je za trenutek tiho obsedela. Nato je vzkliknila: »Lahko se domislim veliko stvari, s katerimi bi lahko bila nekaj posebnega. Nekaj posebnega je biti ustrežljiv. Nekaj posebnega je deliti z drugimi. Nekaj posebnega je biti prijateljski. Nekaj posebnega je biti pozoren!«

»Da,« se je strinjal Bog. »In lahko si vse to ali pa le del tega, karkoli želiš v vsakem trenutku. To je to, kar pomeni biti luč.«

»Vem, kaj hočem biti! Vem, kaj hočem biti!« je razburjeno zaklicala mala duša. »Rada bi bila tisti del posebnega, ki ga imenujemo odpuščanje. Ali je odpuščati nekaj posebnega?«

»O, da,« je zagotovil Bog mali duši, »to je nekaj zelo posebnega.«

»Prav,« je dejala mala duša, »to je to, kar hočem biti. Hočem biti odpuščanje. Prav kot to bi se rada izkusila.«

»Dobro,« je dejal Bog, »vendar je tu še nekaj, kar bi morala vedeti.«

Mala duša je postala nestrpna. Vedno nove težave. »Kaj pa še?« je zastokala.

»Nikogar ni, ki bi mu morala odpustiti.«

»Nikogar?« mala duša kar ni mogla verjeti, kar ji je Bog povedal.

»Nikogar,« je ponovil Bog. »Vse, kar sem ustvaril, je popolno. V tem stvarstvu ni ene duše, ki bi bila manj popolna od tebe. Kar ozri se okoli sebe.«

Sedaj je mala duša opazila, da se je okoli njiju zbralo veliko drugih duš. Prišle so od vsepovsod, iz celega nebeškega kraljestva, kjer se je razvedelo o izredno pomembnem pogovoru med malo dušo in Bogom in vse so hotele slišati njun pogovor.

Ob pogledu na nešteto zbranih duš, se je morala mala duša strinjati z Bogom. Nobena od njih ni bila manj lepa, manj bleščeča in manj popolna kot ona sama. Bile so tako čudovite, njihova luč je tako svetlo sijala, da je mala duša komaj lahko gledala.

»Komu boš torej odpustila?« je vprašal Bog.

»O joj, s tem pa ne bo veliko veselja,« je zamrmrala mala duša. »Rada bi se spoznala kot nekdo, ki odpušča. Rada bi vedela, kako se s tem delom posebnega počuti.«

In tako je mala duša spoznala, kako je biti žalosten.

Prav tedaj je iz množice stopila neka prijazna duša. »Ne skrbi, mala duša,« je dejala, »jaz ti bom pomagala.«

»Res?« je zasijala mala duša, »kaj pa lahko storiš zame?«

»Lahko ti dam nekoga, ki mu boš lahko odpustila.«

»Lahko?«

»Seveda,« se je zahihitala prijazna duša. »Prišla bom v tvoje naslednje življenje na zemlji in ti nekaj storila, da mi boš lahko odpustila.«

»Ampak zakaj? Zakaj bi hotela to storiti zame?« je vprašala mala duša. »Ti si vendar tako popolno bitje. Tvoje vibracije so tako visoke, da tvoja luč žari tako svetlo, da te komaj gledam! Le zakaj hočeš svoje vibracije tako znižati, da bo tvoja luč temna in gosta? Zakaj bi ti, ki si tako svetla, da lahko plešeš po zvezdah s hitrostjo svojih misli, prišla v moje življenje na zemlji in se tako obtežila, da bi mi lahko storila nekaj hudega?«

»Preprosto,« je odvrnila prijazna duša, »ker te imam rada.«

Malo dušo je presenetil tak odgovor.

»Ni se ti potrebno čuditi,« je rekla prijazna duša, »ti si isto storila zame. Ali se ne spominjaš? Ti in jaz sva že velikokrat plesali skupaj. Skozi različna časovna obdobja sva se na mnogih krajih igrali skupaj. Samo spomniš se ne. Bili sva že vse mogoče. Bili sva zgoraj in bili sva spodaj, bili sva levo in desno, tukaj in tam, zdaj in takrat, moška in ženski, dobri in slabi, obe sva že bili žrtvi in hudodelca. Tako sva prihajali skupaj, ti in jaz, že velikokrat, vsaka z namenom, da prinese drugi natančno in popolno priložnost izraziti in izkusiti to, kar sva v resnici. In zato,« je pojasnila prijazna duša, »bom prišla v tvoje naslednje življenje in prevzela vlogo hudobneža. Storila ti bom res nekaj strašnega, da boš lahko izkusila sebe kot tistega, ki odpušča.«

»Ampak kaj boš storila,« je vznemirjeno vprašala mala duša, »kaj tako strašnega?«

»O,« se je nasmehnila prijazna duša, »se bom že česa spomnila.«

Potem je prijazna duša postala zelo resna in rekla s tihim glasom: »Veš, v eni stvari imaš popolnoma prav.«

»Kaj pa?« je hotela vedeti mala duša.

»Svoje vibracije moram zelo znižati in postati zelo težka, da bom lahko storila nekaj strašnega. Pretvarjati se bom morala, da sem nekdo, kar nisem. Zato te moram prositi za uslugo.«

»Lahko si želiš, kar hočeš!« je zaklicala mala duša in začela plesati in peti. »Lahko bom odpuščala, lahko bom odpuščala!« Sedaj je opazila, da je prijazna duša postala zelo tiha. »Kaj je,« je vprašala, »kaj lahko storim zate? Takšen angel si, da si pripravljena to storiti zame!«

»Seveda je prijazna duša angel,« ju je prekinil Bog, »vsako bitje je angel. Zapomni si: nikoli ti nisem poslal drugega kot angele!«

Še bolj si je zaželela mala duša izpolniti prošnjo prijazne duše. »Kaj lahko storim zate?« je ponovno vprašala.

»V trenutku, ko te bom našla in ti storila tisto strašno,« je odgovorila prijazna duša, »ko ti bom storila tisto najstrašnejše, kar si lahko predstavljaš …Torej v tem trenutku …«

»In,« je rekla mala duša.

Prijazna duša je postala še tišja. »Takrat se spomni na to, kdo v resnici sem.«

»O, prav gotovo bom,« je zaklicala mala duša. »Obljubljam ti! Vedno se te bom spominjala kot te vidim v tem trenutku tukaj!«

»Dobro,« je rekla prijazna duša. »Veš, tako se bom pretvarjala, da bom sama pozabila. In če me ti ne boš spomnila, kdo v resnici sem, se sama ne bom spomnila zelo dolgo časa. Če pozabim, kdo sem, se lahko zgodi, da boš tudi ti pozabila, kdo si in obe bi bili izgubljeni. Potem bi potrebovali drugo dušo, ki bi prišla v najini življenji in naju spomnila, kdo v resnici sva.«

»Ne, ne bova,« je še enkrat obljubila mala duša. »Vedno se te bom spominjala! In zelo ti bom hvaležna za tako veliko darilo za priložnost, da lahko izkusim sebe kot kar resnično sem »

Tako je bil dogovor sklenjen in mala duša se je podala v novo zemeljsko življenje, navdušena, da je luč in nekaj posebnega. Nestrpno je čakala na izkušenje sebe kot odpuščanje in da se bo lahko zahvalila drugi duši, kakorkoli ji bo ta omogočila to izkušnjo.

In v vsakem trenutku tega novega življenja, kadarkoli je srečala kakšno novo dušo in ji je ta prinesla radost ali žalost, še posebno, kadar ji je prinesla žalost, se je mala duša spomnila pogovora z Bogom:

»Vedno si zapomni,« se je nasmehnil, »nikoli ti nisem poslal drugega kot angele!«

Zaradi različnih pristopov, ki jih izvajalci uporabljamo med samim tapkanjem, je ta metoda zelo učinkovita. Prvi blagodejni učinki na telesu so vidni že po nekaj minutah tapkanja…. Kako pa poteka samo tapkanje?

1) Najprej je potrebna samozaznava: Kaj čutim? Pogledamo vase in poiščemo (večkrat se zgodi, da iskanje niti ni potrebno, saj vemo kje bi radi dosegli olajšanje) svoje neprijetne občutke, s katerimi načeloma ne vemo, kaj bi počeli in smo glede njih najbolj nemočni.

2) Sledi tapkanje po osnovnem receptu oz. pri individualnih tapkanjih je postopek malce prilagojen težavi (brez skrbi, izvajalci vemo katerega izbrati).

3) Tapkanje prinese OLAJŠANJE – in ravno olajšanje je tisto, kar si vsak klient (ne)vede želi. Največkrat pride do popolnega olajšanja, kdaj pa tudi do delnega olajšanja. Kadar pride do delnega olajšanja ponovimo postopek od začetka (nastopi malce bolj poglobljena samozaznava) in pogledamo, če se je pojavil kakšen nov vidik iste težave. Izvajalci znamo postavljati vprašanja na tak način, da pridemo do VZROKA težave.

4) Kmalu po tapkanju pa začnemo opažati nove ideje, pozitivne misli in drugačne poglede, zaradi katerih se boljše počutimo. Jaz tem novim idejam rečem kar AHA momenti. 🙂